Skip to content
    Nahajaš se: Domov arrow Dejavnosti arrow Srečanja z avtorji
    Srečanja z avtorji
    Tatjana Kokalj

     

    NE PUSTIMO SI VZETI KNJIG

    Bralna skrinja 2017/2018 v Šolskem centru Ptuj

     

    V Šolskem centru Ptuj vsako leto ob mednarodnem in slovenskem dnevu knjige pripravimo literarno srečanje z enim izmed slovenskih pisateljev. Ker to prireditev povežemo z zaključkom Bralne skrinje (bralna značka za srednješolce v ŠC Ptuj), smo letos povabili medse Tatjano Kokalj.

                    Glasbeno-pevsko točko Slovenija, od kod lepote tvoje sta odpela in zaigrala klarinetist Blaž Hanželič in harmonikar Matjaž Cajnko,  dijaka Strojne šole. Gostjo je z izbranimi besedami pozdravil direktor ŠC Oton Mlakar, nato pa sta jo povezovalca programa Urška Planinc in Miha Orešič na kratko predstavila.

                    Izvedeli smo, da izhaja iz učiteljske družine in tudi sama se ni izneverila temu poklicu. Rojena je bila v Moravčah, potem so se preselili v Ljubljano, kjer je zelo pogrešala mirno vaško okolje, sedaj pa s svojo družino živi v Dobu pri Domžalah. Zanimiva je bila njena pripoved o selitvi v Ljubljano, saj je selitev pogojevala z željo, da ji starši kupijo knjigo. Knjiga je bila namreč njena prijateljica od malih nog. V osnovni šoli je rada pisala šolske spise in pesmi, enako v gimnaziji, kjer je tudi objavljala v šolskem glasilu. Iz tistega obdobja je njena prva knjiga, napisana v obliki rokopisa. Po diplomi na Filozofski fakulteti v Ljubljani je v dar dobila pisalni stroj, zato je lahko več pisala. Prvo knjigo ji je objavila založba Mladinska knjiga. Doslej je izdala veliko leposlovnih knjig za otroke in mladostnike ter tudi strokovne literature. Letos je izšla njena mladinska povest Packa na asfaltu, ki obravnava medvrstniške odnose in moč predsodkov o brezdomcih.

    Miha je gostji zastavil vprašanje, ali je knjiga Luža v čevlju avtobiografska. Avtorica nas je seznanila z zanimivo zgodbo hiše na Slapu v Vipavski dolini. Konec tedna namreč odhaja tja, kjer lahko v miru literarno ustvarja. Zanimivost je tudi v tem, da je knjigo ilustrirala njena vnukinja Gaja.

                    Urško je zanimalo, kako spodbuditi mlade za branje. Vsekakor nove tehnologije tudi uspevajo, a ona se kot učiteljica trudi, da bi mlade navdušila za branje knjig. Poudarila je, da si leposlovne knjige v papirnati obliki ne smemo pustiti vzeti.

                    Na vprašanje dijakinje Anje, kako dolgo piše knjigo, je gostja odgovorila, da obsežni romani nastajajo leta, krajša dela pa manj časa. Sama ne more dnevno napisati dosti več kot tri strani kvalitetnega teksta.

                    Ob koncu prireditve je pisateljica podelila priznanja in nagrade vsem letošnjim »značkarjem«, knjižničarke pa smo se ji za obisk zahvalile s košarico dobrot Biotehniške šole.

     

    img_20180423_111358.jpg
    img_20180423_111519.jpg
    img_20180423_112412.jpg

     

      

     

    BRALNA SKRINJA 2016/2017

    »Kar je dobro, ostane za vedno …«

    Ivan Sivec »zaprl« 11. Bralno skrinjo v Šolskem centru

     

    Literarno srečanje ob zaključku bralne značke za dijake in ob obeležitvi mednarodnega in slovenskega dneva knjige 23. aprila sta uvedla z glasbeno-pevsko točko Najlepši spomin dijaka Biotehniške šole Nejc Kralj in Janez Lukman.

    Dijakinja Ekonomske šole Urška Planinc in dijak Elektro šole Miha Orešič sta predstavila letošnjega gosta, pisatelja, publicista in popotnika Ivana Sivca (1949, Moste pri Komendi), avtorja 138 literarnih del.

    Ljubezen do branja so mu vcepili že doma, predvsem oče in brat. Po srednji šoli je študiral slavistiko na Filozofski fakulteti, 1999 pa je magistriral z nalogo Fenomen ansambla bratov Avsenik. Zlato Kersnikovo plaketo je prejel 1986, Souvanovo nagrado pa leta 2002.

    Ob pogledu na poln avditorij dijakov in profesorjev je z nostalgijo ugotovil, da čas res hitro beži, saj se mu zdi, kot da bi sam zapustil šolske klopi še nedavno, sedaj pa je že tri leta upokojen. Seveda njegovo pisateljsko pero ne miruje in je tudi najbolj bran pisatelj med moškimi avtorji.

    Krajše črtice je začel pisati že v srednji šoli, nato pa izdal več kmečkih romanov in povesti (Pesem njenih zvonov, Klic domače zemlje …). Največ del je napisal za mladino, (prva pustolovski roman Pozabljeni zaklad), je izvrsten opazovalec in proučevalec problematike današnje mladine (Faktor X, Zadnji mega žur). Ima tudi nekaj slikanic za najmlajše, humorne pripovedi, spominsko prozo, potopise (Izgubljen na Aljaski) in biografske pripovedi, med katerimi je zadnja – Resnica o Prešernu – izšla letos.

    Med zgodovinskimi romani so zelo odmevne trilogija o Karantaniji, tetralogija o Rimljanih na naših tleh in nazadnje še pentalogija o grofih Celjskih.

    Pri pisanju za mladino vzame za rdečo nit resnični dogodek in se ob problematiki poglobi v strokovno literaturo, pri zgodovinskih in biografskih delih pa si pomaga z arhivskim gradivom ali obiskom še živih prič.

    Zaradi potopisov je obiskal Francijo, Aljasko, Avstralijo in Afriko, Slovenijo pa zaradi reportaž prepotoval po dolgem in počez. Dijakom je bila zelo všeč njegova pripoved o prvi zaljubljenosti in druga o potovanju na Aljasko, ko je raziskoval »najbogatejšega zlatokopa na Aljaski« – Slovenca Antona Stadlerja iz Litije. Tudi o Prešernu ima najboljše mnenje.

    S svojo knjigo je nagradil najprej dijakinjo, ki je pozorno poslušala njegove življenjske modrosti, potem Urško, ki je pripravila tri ilustracije njegovih literarnih junakov, nazadnje pa še dijakinjo Biotehniške šole Zlatko Podgoršek, ki je pet let zapored sodelovala pri Bralni skrinji.

    Nazadnje je gost podeli priznanja in nagrade 23 dijakom, ki so letos osvojili bralno značko, mi pa smo se mu zahvalili s pridelki Biotehniške šole.

    Zaključimo lahko s kitico iz njegove pesmi Bralna značka: »Bralna značka akcija je fina, bralci pa kot ena smo družina. Kdor bi srčno rad odtrgan bil, bere knjige naj, dokler bo živ!«

     

     

     

    ZAKLJUČEK 10. BRALNE SKRINJE 2015/2016

    SREČANJE Z ANDREJEM ROZMANOM - ROZO

     

    Dijaki vseh štirih srednjih šol v Šolskem centru Ptuj so že 10. leto sodelovali pri Bralni skrinji – bralni znački za srednješolce. Ob zaključku le-te vsako leto povabimo v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev - projekt Povabimo besedo- in JAK enega izmed slovenskih avtorjev.

    Tako smo za literarno srečanje 3. junija izbrali pesnika, pisatelja, humorista in gledališčnika Andreja ROZMANA ROZO, saj so letos dijaki med drugim brali tudi njegovo Živalsko kmetijo (v obliki stripa).

    Najprej je srečanje popestrila pevska skupina Mladi hrasti Biotehniške šole z ljudsko Ena ptička priletela, kar je bil pravšen uvod v avtorjevo samopredstavitev. Srečno otroštvo je namreč preživljal pri starem stricu in teti na Dolenjskem, kjer so veliko prepevali. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je tudi študiral slavistiko. Tu živi in ustvarja kot svobodni umetnik že od leta 1984. Ponosen je na svojega deda Franca SUŠNIKA, znanega pedagoškega in kulturnega delavca.

    Andrej je bil vodja in igralec ter pisec dramskih tekstov uličnega GLEDALIŠČA ANE MONRO, leta 2004 pa je ustanovil še ROZINTEATER (direktor, avtor, igralec v eni osebi).

    Prve pesmi so bile šaljive, zabavne in jih je objavljal že v OŠ, v gimnaziji pa ljubezenske in modernistične (želel je prekositi Prešerna!). Njegova prva samostojna pesniška zbirka je bila S smetano nad jagode (1982). Poleg pesmi največ piše dramska besedila.

    Danes pogosto prireja oz. aktualizira pesmi slovenskih avtorjev. Nekaj svojih pesmi je doživeto – v zanj značilnem slogu – zrecitiral; najbolj je seveda navdušil z Urško (po Prešernovem Povodnem možu) in Lepo Vido v akciji (motiv sodobne Lepe Vide). Dodal je še nekaj ugank in krajših pesmi ter povabil prisotne dijake in profesorje, da sežejo po številnih njegovih literarnih delih za mladino in odrasle.

    Njegov nastop je hkrati govorjena in prikazana – igrana – beseda, moto pa, da mora biti človek do prave mere skromen, hkrati pa tudi dovolj samozavesten…

    Doslej je za gledališko dejavnost prejel Zlato ptico in Severjevo nagrado, za literarno pa Levstikovo, Ježkovo in Župančičevo ter leta 2010 tudi Nagrado Prešernovega sklada.

        Na koncu je knjižničarka Doroteja podelila nagrade in priznanja letošnjim bralcem in še posebej izpostavila Zlatko PODGORŠEK in Sebastjana EMERŠIČA (oba Biotehniška šola) ter Aleša ROJSA ( Elektro šola), ki so bili zvesti bralci vsa štiri leta. Ti so za nagrado dobili še knjigo Sanje duše profesorja Mirana HORVATA.

    Gostu smo se za prijetno druženje zahvalili s pridelki Biotehniške šole, nekateri dijaki in profesorice pa so se z njim zadržali v krajšem klepetu še po koncu uradnega dela.

     

     

     

    Zaključek Bralne skrinje 2014/2015

    Srečanje s Ferijem Lainščkom

        »ZARADI LJUBEZNI (ŠE) VEDNO ZMAGA DOBRO NAD ZLIM«

       V knjižnici Šolskega centra smo letos  že 9. leto ob slovenskem in mednarodnem dnevu knjige zaključili projekt Bralna skrinja (bralna značka za dijake) s povabilom avtorja ene izmed knjig, ki so bile na seznamu za branje.

    Letos smo spet s pomočjo akcije Povabimo besedo – Društvo slovenskih pisateljev povabili v goste  enega najplodovitejših sodobnih slovenskih pisateljev – Prekmurca Ferija Lainščka, rojenega v Dolencih na Goričkem.

    Za uvod v literarno srečanje je Zlatka Lampret, profesorica slovenskega jezika na strojni šoli, prebrala znano Lainščkovo pesem iz istoimenske pesniške zbirke Ne bodi kot drugi, nato pa gostu zastavila nekaj vprašanj. Poln avditorij dijakov in zaposlenih je avtorja presenetil, še bolj pa, da so tako zbrano poslušali.

    Najprej je spregovoril o tem, kako je za vsakogar otroštvo zelo pomembno – sam je bil rojen v hiši iz blata na obrobju države in nikogar ne bi smelo biti tega sram, če se »tvojih čevljev drži blato«. Po današnjih »merilih« takšen otrok ne bi imel perspektive ( beri: prihodnosti), on pa ima na otroštvo lepe spomine. Tudi zato, ker se je po zaslugi mame, ki je imela veliko srce, smel igrati v sosednjem naselju z romskimi otroki. Med temi otroki je spoznal pravo tovarištvo! Ob nedavnem obisku na eni izmed osnovnih šol na Dolenjskem je bilo med nastopajočimi učenci veliko Romov. Torej se naše gledanje na Rome vseeno spreminja na boljše.

    S pravljicami in knjižnim jezikom se je srečal šele ob vstopu v šolo, predvsem oče pa mu je pripovedoval veliko zgodb iz vsakdanjega življenja. Tu je opozoril tudi na žalostno resnico, da skoraj vsak dan »umre« kakšen izmed jezikov – materni jezik pa daje človeku identiteto, nek svojstven pomen, zato je toplo položil na srce vsem prisotnim, naj se borimo za svoj jezik in ga spoštujemo … Mogoče se bodo dijaki teh svaril spomnili šele čez mnogo let.

    Po končani gimnaziji – to je za vsakega mladostnika čas iskanja – je želel postati pilot, vendar mu je oče (to se je zgodilo prvič!) to preprečil. Tudi slikarstvo mu ni bilo usojeno, čeprav staro izročilo pravi, da, kdor se rodi s popkovino okrog vratu, je obdarjen s posebnimi talenti.

    Tako je v Ljubljani doštudiral novinarstvo (svoja študentovska leta je opisal v romanu Peronarji) in se po nekajletnem življenju v prestolnici vrnil v rodno Prekmurje ter postal svoboden umetnik, ki si vsakdanji kruh služi s peresom (romani, novele, pesmi, drame, radijske igre, otroška literatura in glasba).

    Doslej je izdal čez 20 del za odrasle in mladino, vendar za oboje piše z enako odgovornostjo. Avtor mora vedno stati za svojim literarnim junakom.   

    V svojih romanih poglobljeno opisuje lastnosti (večinoma) prekmurskega človeka, njegov duhovni svet, skrivnost erotike, gledanje na individualno svobodo …

    Pisatelj se tudi težko odloči, katero lastno literarno delo mu je najbolj pri srcu. Vseeno nam je zaupal, da bi izpostavil roman Ločil bom peno od valov in junakinjo romana Muriša (žrtvovanje za ideje drugega), trilogijo pa je lani zaokrožil z romanom Strah za metulje v nevihti. Vse prisotne je spodbudil, naj se zavzemajo za vrednote, kot so ljubezen, žrtvovanje, spoštovanje, resnicoljubnost, in naj bodo ponosni na domovino, saj je Slovenija tako čudovita … Zaradi ljubezni še namreč vedno zmaguje dobro nad zlim.

    Je pa ponosen, da bo njegov roman Ločil bom peno od valov skupaj z Ano Karenino naslednje leto maturitetno gradivo.

    Za nekatera literarna dela je prejel nagrade (Kajuhova, nagrada Prešernovega sklada, Kresnik, Večernica …).

       Nazadnje je podal še svoje izkušnje s filmom – doslej je po njegovih knjigah posnetih že šest filmov (Halgato po Namesto koga roža cveti, Mokuš po Ki jo je megla prinesla, Petelinji zajtrk, Hit poletja…).  Delo pri filmu je zanj zelo zanimivo, poučno in zahtevno ter se močno razlikuje od pisanja.

    Iskreno pričevanje našega gosta smo nagradili z dolgim aplavzom in se mu zahvalili z darilom – pridelki Biotehniške šole Ptuj.

    Če želite uživati ob branju, omenjam (ob že naštetih) le nekatere njegove knjige: Raza, Vankoštanc, Srebrni breg, Mož v pasijonki, Skarabej in vestalka… in seveda Orkester za poljube (zbirka Zapisani v Ptuj) – svojevrsten poklon Ptuju z okolico in Dravi,  roman o »človečnosti v razsutem času«.

     

     

     

    ZAKLJUČEK BRALNE SKRINJE 2013/2014

    Bogdan NOVAK v Šolskem centru Ptuj 

     

    ZA PISANJE KNJIG MORAŠ IMETI SRCE IN DUŠO

     

    »Knjige – sopotnice tihe,

    edine venomer zveste…

    Knjige – bele poljane,

    kaplje noči na snegu,

    misli dobro zorane,

    zgodbe življenja na begu…« ( Jaka Košir)

     

    Zaključek bralne značke za dijake Šolskega centra Ptuj (Bralna skrinja) smo popestrili z literarnim srečanjem, na katerega smo s sponzorsko pomočjo g. Franca Mlakarja povabili priznanega slovenskega pisca Bogdana NOVAKA, avtorja romana o Ptuju Trte umirajo stoje. Za glasbeni utrinek je poskrbel harmonikar s strojne šole, ravnatelj te šole Bojan Lampret je pozdravil gosta v imenu vseh prisotnih, moderatorka srečanja profesorica Zlatka Lampret pa je najprej nekaj besed namenila pomenu branja, ki kljub novim tehnologijam vseeno ni zamrlo, nato pa je na kratko predstavila gosta.

    Po študiju primerjalne književnosti je bil najprej knjižničar, nato novinar in urednik, nazadnje pa samostojni pisatelj. 

    Čeprav je prvo knjigo izdal pri 38, je sedaj med najbolj branimi avtorji pri nas.

    Odrasle bralce je od leta 1990 navduševal s sago Lipa zelenela je (12 knjig), kjer skozi kroniko dveh družin – prekmurske in primorske – prikaže 120 let slovenske zgodovine.

     Druga dela za odrasle so še: Na drugi strani Ljubljanice, Pavlihova frača, Babje leto, Pasja grofica… in seveda Trte umirajo stoje – neke vrste »saga« o Ptuju in Ptujčanih v 20. stoletju.

    In kako je prišla ideja za ta roman?

    Lastnika ptujskega hotela Mitra Franca Mlakarja je navdušilo branje Novakovih Lip, zato je povabil pisca na Ptuj in mu predstavil svoj pogled na »ptujsko« sago. Ogledala sta si stari del Ptuja in seveda kraje v okolici (Mestni vrh, Haloze, Kidričevo). Sprva nerad je pisatelj vendarle sprejel ponudbo in ob zavzeti Mlakarjevi pomoči ter prebiranju literature izdal knjigo leta 2011.

    Avtor je vse prisotne navdušil z iskreno pripovedjo o svojem otroštvu in odraščanju - ljubezen do knjig in branja mu je bila privzgojena v domači družini, saj je bilo stanovanje polno knjig in vsi so dosti brali.

    Nazadnje je čestital vsem dijakom, ki so prebrali knjige in jim podelil nagrade.

    Razšli smo se v upanju, da bomo tudi naslednji svetovni dan knjige in avtorskih pravic preživeli v družbi priznanega pisca.

     

     

      ZAKLJUČEK BRALNE SKRINJE 2012/2013

     

      97.jpg

    V torek, 23. aprila 2013 je gostovala v Šolskem centru ga. Marinka Fritz - Kunc, mladinska pisateljica in novinarka. Spregovorila nam je o motivih svojega literarnega dela in predstavila svoje gledanje na mladinsko problematiko: droge, vse druge vrste zasvojenosti, nasilje ... Z njo je prišla tudi modna kreatorka, ki je mladim pokazala, kako se lahko okusno oblečejo. Ob tej priložnosti smo podelili tudi nagrade 26 bralcem in bralkam, ki so prebrali knjige iz Bralne skrinje 2013.

     

    Več fotografij - dogodkov literarnega popoldneva!
     
    Ivan Sivec

    Zaključek Bralne skrinje 2008 in Ivan SIVEC v Šolskem centru Ptuj

     

    »Ljubezen in pisanje sta zlati niti mojega življenja…«

     

    V okviru kulturnih prireditev ob slovenskem in mednarodnem dnevu knjige smo letos povabili v goste pisatelja IVANA SIVCA, dobitnika zlate Kersnikove plakete za književnost. To je bil njegov že 599. nastop doma in v tujini. Organizirali smo ga v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev v okviru njihove akcije Povabimo besedo.  

    Preberite več...
     

    Search Wikipedia


    Knjižnica Šolski center Ptuj

    -->